Delitev skupnega premoženja med zakonci

Sporazumno urejanje - Pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij

Zakonca lahko vprašanja, vezana na skupno premoženje, oziroma svoj premoženjskopravni režim, urejata sporazumno in se s tem izogneta uporabi zakonitega premoženjskega režima. S tem vzpostavita t.i. pogodbeni premoženjski režim, ki temelji na soglasju volj oz. dogovoru med zakoncema. To lahko storita pred sklenitvijo zakonske zveze (»predporočne pogodbe«), med njenim trajanjem in tudi ob samem prenehanju zakonske zveze.

Pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij je pogodba, s katero se zakonca dogovorita o vsebini njunega premoženjskega režima, ki se razlikuje od zakonitega. V njej lahko sporazumno uredita tudi druga premoženjska razmerja za čas trajanja zakonske zveze, kakor tudi za primer razveze. Pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa in vpisana v poseben register pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, ki ga vodi Notarska zbornica Slovenije. Če pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij ni vpisana v registru pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, se v razmerju do tretjih oseb (npr. upnikov zakoncev) domneva, da velja za premoženjska razmerja med zakoncema zakoniti premoženjski režim.

Za zakonca velja pogodbeni premoženjski režim od sklenitve pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, če se v njej ne dogovorita drugače. Pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, ki jo skleneta bodoča zakonca (»predporočna pogodba«), pa učinkuje z dnem sklenitve zakonske zveze ali z dnem po sklenitvi zakonske zveze, ki ga določita bodoča zakonca v tej pogodbi.

S to pogodbo, se lahko zakonca dogovorita tudi o tem, kakšen je delež na skupnem premoženju vsakega od njiju in s tem, tudi glede tega vprašanja, izključita uporabo zakonskih pravil.

Zakonski režim

V primeru, da zakonca ne skleneta pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, se za presojo teh razmerij uporablja neposredno Družinski zakonik. Ta določa katero premoženje sodi v skupno premoženje zakoncev, torej njegov (i) obseg (stvari, pravice in dolgovi...) in (ii) delež posameznega zakonca na njem. Na skupnem premoženju je vzpostavljen režim premoženjske skupnosti – t.i. skupna lastnina. To pomeni, da deleži na skupnem premoženju niso določeni in lahko zakonca z njim razpolagata le skupaj, kar predstavlja pomembno razliko od solastnine, pri kateri imamo opravka z določenimi idealnimi deleži vsakega (so)lastnika, ki lahko s svojim deležem (praviloma) samostojno razpolaga.

1. Obseg skupnega premoženja

Zakoniti premoženjski režim med zakoncema loči med režimom premoženjske skupnosti za skupno premoženje zakoncev in režimom ločenega premoženja za posebno premoženje vsakega od zakoncev. Za določitev obsega skupnega premoženja, je torej najprej treba odgovoriti na vprašanje, ali neko premoženje sodi v skupno, ali posebno premoženje zakoncev.

DZ v 67. členu določa, da skupno premoženje zakoncev predstavljajo vse premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze in življenjske skupnosti zakoncev. Skupno premoženje zakoncev je tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja oziroma iz premoženja, ki iz njega izhaja (npr. v primeru skupnih investicij oziroma naložb skupnega premoženja).

Posebno premoženje zakoncev pa je tisto:

• ki ga ima vsak od zakoncev ob sklenitvi zakonske zveze ter ostane njegova last in lahko z njim prosto razpolaga;

• vsako drugo premoženje, ki ga je kako drugače pridobil v času trajanja zakonske zveze (na primer darila, dediščina; torej, ga ni pridobil z delom ali odplačno) in

• pravice, ki so vezane na njegovo osebo (na primer preživnine, invalidnine, odškodnine za nepremoženjsko škodo…).

Skratka, za razliko od skupnega premoženja, na katerem je uveljavljena skupna lastnina in pravilo skupnega upravljanja, posebno premoženje spada v izključno last enega izmed zakoncev in z njim samostojno upravlja in razpolaga (je v njegovi »navadni« lasti).

Naj na tem mestu izpostavimo, da obdobje, v katerem premoženje zakoncev zapade pod režim skupnega premoženja, ni omejeno zgolj na trajanja zakonske zveze, temveč na celotno trajanje njune življenjske skupnosti, določitev začetka trajanja le-te, pa je v praksi lahko težavna in je pogosto premet dokazovanja v sodnem postopku. Pogosto se pojavlja tudi zmotno laično prepričanje, ki ga je moč najti tudi na raznih spletnih forumih in »svetovalnicah«, da življenjska skupnost ali zunajzakonska zveza nastane šele po dveh letih skupnega življenja, kar pa ne drži, saj se obstoj (začetek in trajanje) takšne »dalj časa trajajoče življenjska skupnost dveh oseb« presoja upoštevaje okoliščine vsakega primera prosebej.

Ker premoženje ni statična kategorija in tekom trajanja zakonske zveze spreminja svojo obliko (npr. skupna nepremičnina se proda in sedaj skupno premoženje predstavljajo denarna sredstva kupnine), se v praksi velikokrat pojavljajo položaji, ko pride do »prelivanja« zakonitih režimov oz. premoženja. To situacijo je najlažje ponazoriti s spodnjim primerom:

Mlada zakonca A (žena) in B (mož) si želita ustvariti skupni dom. A je od svojih staršev, že preden se je začela dobivati z B, prejela določena denarna sredstva (kot darilo), B pa je od pokojne tete podedoval parcelo, na kateri si A in B sedaj želita izgraditi hišo. Ker denarna sredstva A, ne zadoščajo za celotni strošek izgradnje, zakonca en del financirata še s skupnimi prihranki, za preostanek pa najameta kredit. Po desetih letih, se zakonca ločita, zato se zastavi vprašanje delitve in s tem obsega njunega skupnega premoženja. Ob tem je dodati, da je del kredita ostal nepoplačan.

Skladno s prej podanimi definicijami skupnega in posebnega premoženja, je jasno, da denarna sredstva podarjena s strani njenih staršev sodijo v posebno premoženje A, parcela pa v posebno premoženje B, dolg z naslova kredita pa je skupni dolg (dolg skupnega premoženja). Na parceli, ki je izključna last B, sedaj stoji skupni dom bivših zakoncev. A na »hiši« nima nobenih lastninsko-pravnih upravičenj, četudi je ta bila zgrajena delno s skupnimi sredstvi (kredit, prihranki) in delno z njenim lastnim premoženjem (darilo). To je posledica načela prirasti, ki v svojem bistvu določa, da vse kar je trajno spojeno z nepremičnino (tj. parcelo), pripade lastniku parcele². Vendar, to ne pomeni, da A nujno ostane »praznih rok«. Njen vložek darila/denarja v skupno nepremičnino, je potrebno »izčleniti« iz B-jevega posebnega premoženja, kar storimo tako, da ovrednotimo, koliko so dela financirana iz njenih posebnih sredstev povečala vrednost nepremičnine (ki je v lasti B). To povečanje vrednosti nepremičnine, predstavlja njeno posebno premoženje v obliki terjatve, ki ji jo bo moral plačati B. Na tem mestu je opozoriti, da A ni upravičena do vseh stroškov gradnje, kot jih je plačala iz svojega posebnega premoženja, temveč do povečanja vrednosti nepremičnine iz tega naslova (kar je lahko manj ali več kot je plačala, lahko pa celo enako nič; odvisno od posameznega primera). Opisana obogatitvena terjatev A do B, je podvržena »navadnim« pravilom obligacijskega prava in dejansko ne temelji na predpisih družinskega prava. Lahko pa zakonca tudi v zvezi z vlaganji v nepremičnino enega izmed njiju, skleneta posebni dogovor po DZ.

Ostane nam še vprašanje usode skupnih prihrankov. Za slednje velja v bistvenem ista logika kot za denarna sredstva A, s to razliko, da gre za terjatev, ki spada v skupno premoženje – imata jo A in B skupaj, saj gre za njuno skupno premoženje. S tem na videz nastane paradoksna situacija, vendar temu ni tako. B, kot (so)imetnik posebnega premoženja, seveda ne more biti hkrati sam svoj upnik in dolžnik, zato po delitvi premoženja, terjatev ki odpade nanj preneha in ostane le še del terjatve, ki jo ima A do B. Skratka, B-ju ostane nepremičnina, A pa ima do B celotno terjatev iz naslova njenih »posebnih vlaganj« in še del terjatve iz naslova vlaganj skupnega premoženja v B-jevo posebno premoženje. Ta delež na skupnem premoženju se določi na način, kot je obravnavan v tč. ii. spodaj in bo največkrat predstavljal ½ terjatve, ki jo ima skupno premoženje do posebnega (do B). Na koncu ne smemo pozabiti še na dolg skupnega premoženja do kreditodajalca – banke. Kot rečeno, je ta dolg skupni dolg in ga bosta morala bivša zakonca odplačati glede na njun delež; največkrat v razmerju »50:50«.

Iz fiktivnega primera je razbrati, da je določitev obsega skupnega premoženja v praksi lahko zelo kompleksno vprašanje. Temu pritrjuje tudi dejstvo, da je sodna praksa v zvezi s tem enotna šele zadnjih nekaj let. Še zlasti zapletena je obravnava premoženjskih razmerij med zakonci, kadar je posredi še (skupno) podjetniško premoženje. Lahko pa pride tudi do situacije vlaganja skupnega premoženja v premoženje tretjih oseb – običajno staršev enega od zakoncev.

Nazadnje je opozoriti, da so določena razmerja med zakonci lahko podvržena še ureditvi iz nekoč veljavnega Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). V tem primeru, velja nekoliko drugače, kot je tukaj opisano, saj so možna tudi stvarno pravna upravičenja, torej pridobitev lastninske pravice na nepremičnini.

2. Delitev skupnega premoženja

Skupno premoženje zakoncev se razdeli, če njuna zakonska zveza preneha (po ločitvi), lahko pa se deli tudi med trajanjem zakonske zveze, in sicer na podlagi sporazuma ali na predlog enega od zakoncev. Pred delitvijo je delež zakoncev na skupnem premoženju nedoločen in z njim lahko razpolagata le skupaj (kot že izpostavljeno zgoraj, ne gre za solastnino marveč za skupno lastnino). Sporazum o delitvi premoženja vsebuje tudi sporazum zakoncev o obsegu skupnega premoženja. Gre torej za sporazum oz. pogodbo, ki je že bila obravnavana, in sicer za pogodbo o ureditvi premoženjskega režima med zakoncema. Če v tej pogodbi ni določen način delitve skupnega premoženja, se to razdeli po pravilih zakonitega premoženjskega režima. Skratka, tudi glede delitve skupnega premoženja velja, da se zakonca lahko sporazumno dogovorita glede delitve pred, med in ob koncu zakonske zveze. Če tega ne storita, veljajo zakonska pravila.

Skladno z zakonskim režimom, se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža na njem enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Neznatna razlika v prispevkih posameznega zakonca k skupnemu premoženju se ne upošteva in ne spreminja zakonske domneve o enakih deležih na skupnem premoženju. V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, se upošteva vse okoliščine primera, zlasti dohodke vsakega od zakoncev, pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje gospodinjskih del, skrb za dom in družino, za ohranitev premoženja ter vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravljanju, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Ugotovimo torej, da določitev deleža posameznega zakonca ni zgolj enostavna računska operacija, na podlagi katere se določi razmerje med prihodki enega in drugega, saj je vso delo zakoncev, ki je usmerjeno v skupno življenje, premoženje in družino, vrednoteno enakovredno (pridobivanje prihodkov, opravljanje gospodinjskih opravil, skrb za otroke, skrb za zakonca...).

Sklepno

Zaključiti je, da Družinski zakonik dopušča široko pogodbeno avtonomijo pri urejanju premoženjskih razmerij zakoncev, tako z vidika obsega skupnega premoženja, kot njegove delitve. Povedano enostavneje: zakonca se lahko s sklenitvijo pogodbe v notarski obliki sporazumeta, kaj sodi v skupno premoženje in kakšen je delež vsakega izmed njiju na njem. Če se zakonca ne odločita za pogodbeno urejanje, se za ta vprašanja uporabljajo določbe zakona, ki za razmejitev med posebnim in skupnim premoženjem, uporablja zgoraj opisane kriterije ter uvaja (izpodbojno) domnevo enakih deležev zakoncev na skupnem premoženju. To domnevno mora izpodbijati tisti zakonec, ki se z njo ne strinja.

Odvetniška pisarna Lah, Jambrovič in partnerji, nudi strokovno svetovanje in zastopanje tudi v postopkih delitve skupnega premoženja, vključno s pripravo pogodbo o delitvi skupnega premoženja ali pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij (t.i. »predporočna pogodba«).