Spletno (online) nakupovanje in prodaja (t. i. »e-commerce«) obstajata že vrsto let, vendar ni dvoma, da sta v zadnjih letih, zlasti v povezavi z epidemijo COVID, doživela znaten razcvet. Spletna prodaja je globalne trge približala »manjšim« prodajalcem na drobno, k čemur je dodatno pripomogel tudi razmah družbenih omrežij in možnost relativno cenovno dostopnega oglaševanja na njih. Poleg številnih očitnih ugodnosti pa spletna prodaja, zlasti s čezmejnim elementom, predstavlja določena tveganja, ki se jih manjši spletni trgovci pogosto ne zavedajo.
Če lahko potrošniki nakup po celem svetu opravijo kar iz udobja svojega doma in blago prejmejo na dom, mora to blago od prodajalca do kupca nekako tudi prispeti. Številni spletni prodajalci se za prevoz blaga poslužujejo storitev t. i. kurirskih služb (DPD, GLS, UPS, FedEx). Pri tem pa povprečni prodajalec, ki se ukvarja s prodajo manjšega obsega, le redkokdaj razmišlja o pravni naravi, še manj pa o posledicah pogodbe, ki jo sklene z omenjenimi kurirji. To ni presenetljivo – na prvi pogled je postopek videti preprost: pošiljatelj paket izroči kurirju, ta mu v podpis predloži (elektronski) obrazec z oznako CMR, plača se strošek pošiljanja in blago je na poti. Na videz nič drugače kot pošiljanje po pošti, kajne? Žal pa mednarodna dostava ni tako enostavna.
Prej omenjeni CMR obrazec ni le nadležna formalnost ob oddaji paketa, temveč gre za mednarodni tovorni list, ki potrjuje sklenitev prevozne pogodbe med pošiljateljem in prevoznikom (denimo kurirsko službo) po določbah Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz tovora po cesti – Konvencije CMR. Ta konvencija se uporablja za vsako pogodbo o odplačnem prevozu stvari po cesti na vozilih, kadar sta s pogodbo določena prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah, od katerih je vsaj ena država njena pogodbenica. Navedeno pomeni, da se CMR konvencija uporablja vselej, kadar blago potuje med dvema različnima državama, pri čemer mora biti vsaj ena izmed teh držav – bodisi država odpreme bodisi kraj dostave – podpisnica slednje. Zaradi velikega števila držav, ki so to konvencijo ratificirale (denimo vse članice EU), je njena uporaba pri čezmejnih spletnih pošiljkah skoraj neizogibna.
Ključno pravno tveganje, ki je posledica podrejanja prevozne pogodbe pravilom CMR konvencije in ga spletni trgovci pogosto spregledajo, zadeva omejitev odgovornosti prevoznika v primeru izgube, kraje ali uničenja blaga. Kadar je po določbah CMR konvencije prevoznik odgovoren za popolno ali delno izgubo stvari (kot tudi za uničenje), je treba skladno s 23. členom konvencije odškodnino za stvar obračunati po njeni vrednosti takrat, ko je bila prevzeta za prevoz, v kraju njenega prevzema. Vendar to isto določilo nadalje omejuje višino odškodnine na 8,33 obračunske enote za kilogram kosmate teže primanjkljaja. Z izrazom »obračunska enota« so mišljene posebne pravice črpanja (Special Drawing Rights – SDR). SDR v svojem bistvu predstavlja indeks, ki ga iz košarice valut tvori in vodi Mednarodni denarni sklad (IMF). Vrednost SDR v času pisanja tega prispevka znaša 1,24 EUR. Skratka, 8,33 obračunske enote (SDR) znaša 10,33 EUR. Če torej paket tehta 100 kg in je med prevozom popolnoma izgubljen, znaša največja možna odškodnina približno 1033 EUR, ne glede na dejansko vrednost blaga. Iz tega je razbrati, da so snovalci CMR konvencije v zvezi s to omejitvijo odškodninske odgovornosti pred očmi imeli zlasti prevoz večje količine generičnih stvari, katerih posamezna tržna vrednost »na enoto« je precej nizka. Z vidika spletnega trgovca, ki pošilja manjše pakete z visoko vrednostjo – npr. butični ročni izdelki, elektronika, kolesa ali luksuzno blago –, je takšna splošna ureditev neprimerna, saj bo razmerje med maso paketa in njegovo vrednostjo botrovalo k nesorazmerno nizki odškodninski obveznosti prevoznika.
CMR konvencija pa omogoča izjemo od navedenega splošnega pravila, ki velja le v primeru, če pošiljatelj na CMR ne zapiše vrednosti blaga. Pošiljatelj lahko torej na CMR obrazcu (tovorni list) označi dejansko vrednost blaga, izročenega v prevoz, s čimer prevoznik odgovarja do celotne navedene vsote, a je hkrati upravičen tudi do dodatnega plačila.
Splošno pravilo omejene odškodninske odgovornosti prevoznika pa pozna še eno izjemo, in sicer za primer, če je škoda nastala zaradi njegovega »namernega nepravilnega ravnanja«. Namerno nepravilno ravnanje je približen prevod izraza »wilful misconduct« iz angleškega izvirnika CMR konvencije, ki ga slovensko pravo ne pozna. Okvirno definicijo tega pojma je izoblikovala naša sodna praksa. Tako je npr. Višje sodišče v Ljubljani (VSL) v sodbi opr. št. I Cpg 170/2016 z dne 1. 2. 2017 obrazložilo naslednje:
»Pravnega instituta wilful misconduct naše pravo ne pozna. Tega instituta ni mogoče enostavno uvrstiti niti pod hudo malomarnost niti pod naklep. Opis ravnanja, ki ga zajema ta institut, presega pojem ravnanja s hudo malomarnostjo in je po mnenju pritožbenega sodišča bližje naklepu. Obstajati mora namreč element zavesti, vedenja, da bo škoda nastala. Prevoznik izgubi pravico, da se sklicuje na omejitev odgovornosti le v primeru, ko je ravnal hudo malomarno in se je pri tem zavedal, da bi škoda lahko nastala. Pritožbeno sodišče soglaša z argumentacijo tožene stranke, da je treba izjeme tolmačiti ozko. Ker je izključitev omejitve odgovornosti izjema od splošnega pravila iz 3. točke 23. člena CMR konvencije, je pravilnejša razlaga, da pride izključitev omejitve odgovornosti prevoznika v poštev le pri naklepnem ravnanju oziroma pri takem ravnanju, kjer je podana zavest o nastanku škode.«
Iz citiranega sledi sklep, da je »wilful misconduct« izjemno visoka stopnja odgovornosti oz. krivdna oblika, ki jo je v praksi zelo težko dokazati. Za spletne trgovce je zato ključnega pomena, da pri izpolnjevanju CMR obrazca ne ravnajo rutinsko ali brezbrižno. Ta dokument ni zgolj logistični obrazec, temveč pravno zavezujoč zapis pogodbe o prevozu blaga, ki vpliva na obseg odgovornosti kurirske službe. Pred oddajo pošiljke je zato treba premišljeno oceniti razmerje med vrednostjo blaga in njegovo težo. Če je blago razmeroma lahko, a visoke vrednosti (na primer nakit, elektronika, inštrumenti, športni rekviziti), potem bi bila višina povrnjene škode pri uveljavljanju odškodnine po osnovnem SDR modelu bistveno nižja od trgovcu dejansko nastale škode. V takih primerih je zato smiselno premisliti o vpisu dejanske vrednosti blaga v CMR obrazec in s tem povečati prevoznikovo odgovornost, četudi to pomeni dodatne stroške za pošiljatelja. V vsakem primeru velja tudi preveriti splošne pogoje poslovanja prevoznika (kurirske službe) – kot tudi, ali slednji ponuja dodatne oblike zavarovanja pri prevozu blaga.
Odvetniška pisarna Lah, Jambrovič in partnerji, nudi strokovno pravno svetovanje tudi v tovrstnih primerih.
